Prirojene presnovne bolezni

Gaucherjeva bolezen tip 1

GD tip 1 (90% primerov) je kronična ne-nevrološka oblika, pri kateri so značilno povečana jetra in vranica, prizadete so kosti (kostna bolečina, osteonekroza, patološki zlomi) ter citopenija (anemija, zmanjšano število trombocitov ter belih krvničk).

Angl.: Gaucher disease type 1

Mednarodna okrajšava: GD type 1

Koda bolezni: ORPHA: 77259, ICD-10: E75.2, OMIM: 230800

Osnovna bolezen: Gaucherjeva bolezen

Različice bolezni

  • Gaucherjeva bolezen tipa 2
  • Gaucherjeva bolezen tipa 3

Povzetek podatkov o bolezni

Epidemiologija

Predstavlja približno 90% vseh primerov GD z ocenjeno pojavnostjo 1 / 100.000 v splošni populaciji.

Klinični opis bolezni

Čeprav se bolezen lahko diagnosticira v katerikoli starosti, je polovica bolnikov ob diagnozi mlajših od 20 let. Klinična slika je heterogena s posameznimi asimptomatskimi oblikami. Značilno je prisotna astenija (stanje dolgoročne ali začasne šibkosti, kronične utrujenosti in apatije), nizka rast ali kasna puberteta. Povečana vranica (splenomegalija) je prisotna v 90% primerov in se lahko zaplete z infarktom vranice, pri katerem je možna tudi bakterijska superinfekcija. Povečana jetra (hapatomegalija) so prisotna v 80% primerov, v redkih primerih spremembe v jetrih napredujejo v smeri fibroze in ciroze. Anomalije kosti so prisotne v 80% primerov in se kažejo kot deformacije, osteopenija, ki lahko povzroči patološke zlome ali sesedanje in kompresijo vretenc, infarkt ​​kosti ali celo aseptično osteonekrozo. Prizadetost  drugih organov (redko simptomatska pljučna, ledvična in srčna prizadetost) je manj pogosta. Pancitopenija je pogosta in je povezana z različnimi stopnjami trombocitopenije (včasih težkimi), anemijo in manj pogosto z levkoneutropenijo. Poliklonalna hipergamaglobulinemija je prisotna pogosto, lahko se zaplete z monoklonalno gamapatijo.

Etiologija

GD tip 1 je lizosomska bolezen kopičenja in je posledica mutacij v GBA genu (lokaliziran na 1q21), ki kodira lizosomalni encim glukocerebrozidazo. Pomanjkanje glukocerebrozidaze vodi v kopičenje depozitov glukocerebrozida  v celicah retikuloendotelijskega sistema jeter, vranice in kostnega mozga (Gaucherjeve celice).

Diagnostične metode

Diagnostične metode vključujejo ultrazvočno in magnetnoresonančno slikanje (MRI) za začetno oceno in nadaljnje spremljanje hepatosplenomegalije, radiografijo in scintigrafijo skeleta za odkrivanje kostnih lezij in zapletov na kosteh, meritev kostne gostote za oceno osteopenije ledvene hrbtenice in vratu stegnenice ter ultrazvok srca za odkrivanje pljučne arterijske hipertenzije. Prisotno je tudi povišanje nekaterih laboratorijskih bioloških markerjev, ki so pomembni za postavitev diagnoze in spremljanje bolezni,  z ali brez zdravljenja: hitotriozidaza, encim angiotenzin konvertaza (ACE), feritin in na tartrat odporna kisla fosfataza (TRAP). Diagnozo je mogoče potrditi z dokazom zmanjšane encimske aktivnosti glukocerebrozidaze. V redkih primerih ima genotipizacija prognostično vrednost: bolniki s homozigotno mutacijo N370S v genu GBA nimajo nevrološke prizadetosti.

Genetika in genetsko svetovanje

Dedovanje je avtosomno recesivno.

Obravnava in zdravljenje

Standardno zdravljenje GD tipa 1 je nadomestna encimska terapija, ki se daje intravenozno. (npr .: imigluceraza z evropskim dovoljenjem za promet z zdravilom (MA) od leta 1997 in velagluceraza z MA od leta 2010). Substrat reducirajoče zdravljenje (miglustat), ki se zaužije per os, predstavlja alternativno zdravljenje v  primeru, ko nadomestna encimska terapija ni ustrezna. Za preprečevanje zapletov na kosteh se lahko uvede zdravljenje z bisfosfonati.

Prognoza

GD tipa 1 običajno ni življenje ogrožajoča. Po drugi strani pa na funkcionalno prognozo lahko vplivajo resni zapleti na kosteh.

Strokovni pregled

Mojca Žerjav Tanšek dr.med., oktober 2018